Na populacije parkljarjev vpliva več različnih dejavnikov, od okoljskih do klimatskih t.j od razpoložljivosti hrane, do vremenskih pogojev (npr težke zime), ki vplivajo na smrtnost živali. Na smrtnost poleg omenjenega lahko vplivajo tudi bolezni, promet (trki z divjadjo) in lov. Poleg omenjenega, pa velik vpliv na populacije parkljarjev predstavljajo tudi plenilci.

Posledice oz. vplivi plenjenja, ki se ne odražajo le na številčnosti plenske vrste so lahko še bolj pomembne, saj plenjenje med drugim lahko vpliva na spolno in starostno strukturo populacij plena, fizično stanje, zaparazitiranost, genetske značilnosti in njihovo vedenje. Zaradi prisotnost plenilcev naj bi plenske vrste (tj. prostoživeči parkljarji) med drugim postale bolj previdne, spremenila bi se njihova dnevno-nočna aktivnost, raba prostora, velikost skupin itd.

Dejavniki, ki vplivajo na plenjenje so npr.: gostote plena in plenilcev, prisotnost in relativna številčnost alternativnih plenskih vrst, prisotnosti drugih plenilcev, demografska struktura in fizična kondicija plena, mobilnosti plena, klimatske razmere (npr. debelina snežne odeje), razpoložljivost hrane za plenske vrste, habitatne značilnosti, vpliv človeka na populacije plena in plenilca, motnje s strani človeka.

Potencialne plenilce parkljarjev v Sloveniji predstavljajo:

• volk (Canis lupus),
• evrazijski ris (Lynx lynx),
• medved (Ursus arctos),
• evrazijski šakal (Canis aureus)
• lisica (Vulpes vulpes).

Poleg teh, pa je treba omeniti tudi morebiten vpliv divjega prašiča, ki se na eni strani pojavlja v vlogi plenske vrste, na drugi strani pa kot plenilec (plenjenje mladičev srnjadi).

Značilnosti plenjenja najpogostejših plenilcev parkljarjev v Sloveniji

VOLK

• Poleg evrazijskega risa je volk glavni plenilec prostoživečih parkljarjev v gozdovih zmernega pasu Evrope. Vpliva predvsem na številčnost jelenjadi, pri kateri lahko plenjenje s strani volkov predstavlja do 40 % celotne smrtnosti, pri čemer lahko uplenijo tudi do 12 % populacije jelenjadi (Okarma, 1995; Jedrzejewski in sod. 2002; Melis in sod. 2006; Gazzola in sod. 2007).
• Na podlagi analize volčjih iztrebkov iz območja Dinaridov, v prehrani volkov prevladujejo vrste iz družine jelenov, ki predstavljajo 85 % zaužite biomase (Krofel in Kos, 2010).
• Na podlagi evidenc odvzema jelenjadi za 10-letno obdobje od 2011 in 2010 v območjih LPN Medved, Žitna Gora, Jelen in Snežnik Kočevska Reka je 11,4 % predstavljala smrtnost zaradi velikih zveri. V skupnem plenu največ telet in enoletnih živali (21,8% telet moškega spola in lanščakov, 33,9 % telet ženskega spola in junic), ter košut (39,8 %). Jeleni 2+ so predstavljali le 4,4 % plena (Černe in sod. 2010).

RIS

• Primarno pleni manjše parkljarje, oportunistično pa še širok nabor drugih plenskih vrst (Kos in sod. 2004). Poleg volka, velja za najpomembnejšega plenilca velikih rastlinojedov v Evropi in najpomembnejšega plenilca evropske srne (Jedrzejewski in sod. 2011). Srnjad v njegovi prehrani praviloma predstavlja med 50-99% plena (Nowicki 1997).
• Na območju dinaridov ris pleni predvsem srnjad, ki predstavlja 80 % vse zaužite biomase. Na tem območju je kot druga najbolj pogosta zastopana plenska vrsta v prehrani risa navadni polh (7 %) (Krofel in sod. 2011).
• Stopnja plenjenja risa v Dinaridih znaša v povprečju 54,3 večjih živali letno oz. en večji plen na 6,72 dni (Krofel, 2012).

MEDVED

• V primerjavi z volkom in risom, ima medved na populacije nekaterih prostoživečih parkljarjev manjši vpliv, njegov obstoj pa tudi ni odvisen od zadostne številčnosti parkljarjev (Černe in sod. 2012).
• Medvedi so oportunistični vsejedi, prehranjujejo se z različno hrano, ki se lahko precej spreminja glede na sezono in lokacijo.
• Vsejedi značaj medveda in prehranjevanje z velikim naborom hrane so potrdile analize prebavil 128 medvedov, odvzetih iz narave v Sloveniji med leti 2006 in 2008 Glede na izvor hrane je največji del zaužite suhe biomase prestavljala hrana rastlinskega izvora (47 %), nekoliko manj hrana antropogenega izvora (40 %), precej manjši delež pa hrana živalskega izvora (13 %) (Krofel in sod., 2008).

LISICA

• Lisica je vsejeda in oportunistična vrsta. Poleg tega, da pleni predvsem glodavce in male sesalce, ki predstavljajo glavni vir hrane, se prehranjuje tudi z drugimi prehranskimi viri, npr. mrhovino, žuželkami in sadjem.
• Glede na raziskave iz različnih območij v Evropi, lisica lahko upleni med 13 in 25%, ter celo do polovico vseh mladičev srnjadi, ki so skoteni v tekočem letu. Plenjenje je tako eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na preživetje mladičev srnjadi, njegov vpliv pa je bolj izrazit v odprti kmetijski krajni, kot pa v gozdu (Lindström in sod.1994, Aanes in Andersen 1996, Jarnemo in Liberg 2005, Panzacchi in sod. 2008, 2009, Panek in Kamieniarz, 2017 ).

ŠAKAL

• Je prehranski generalist, ki se prilagaja lokalni razpoložljivosti prehranskih virov.
• O vplivu šakala kot plenilca, na populacije parkljarjev, ni veliko podatkov, mnoga opažanja in splošno znana prepričanja, pa žal tudi niso podkrepljena z znanstvenimi raziskavami in dokazi. Iz Evrope so znana predvsem številna terenska opažanja in prepričanja o pomembnem negativnem vplivu šakala kot plenilca.
• V Sloveniji – po deležu zastopanosti (količini) sta bili najpomembnejša prehranska vira mali sesalci in divji prašič…. Male sesalce smo v želodcih našli praktično cele, medtem ko so bili ostanki divjih prašičev praviloma le manj hranljivi deli, kot so kosti, koža in parklji, kar nakazuje, da so se večinoma hranili z ostanki prebavil in obdelave divjačine (divjih prašičev).